Učinkovitost enosmernega motorja je tesno povezana z njegovim načinom vzbujanja. Običajno obstajajo štiri vrste vzbujanja motorja na enosmerni tok: ločeno vzbujanje, vzbujanje s preklopom,-vzbujanje v seriji in sestavljeno-vzbujanje. Bistveno je razumeti posebne značilnosti vsake od teh štirih metod:
1. Ločeno vzbujen enosmerni motor: vzbujalno navitje nima električne povezave z armaturo; vzbujalno vezje napaja ločen enosmerni vir. Posledično ostane vzbujevalni tok nespremenjen s spremembami napetosti armaturne sponke ali armaturnega toka.
2. Shunt-Vzbujeni enosmerni motor: vezja so povezana vzporedno, kar ima za posledico delitev toka; tako je napetost na ranžirnem navitju enaka napetosti na armaturi. Vendar pa je ranžirno navitje navito s fino žico z velikim številom obratov; ta konfiguracija ima za posledico visoko upornost, s čimer omejuje vzbujevalni tok, ki teče skozi njo, na relativno nizko vrednost.
3. Serijski-Vzbujeni enosmerni motor: vezja so zaporedno povezana, kar ima za posledico delitev napetosti; vzbujalno navitje je zaporedno vezano na armaturo. Posledično se magnetno polje v tej vrsti motorja močno spreminja glede na spremembe toka armature. Da bi zmanjšali izgube moči in padce napetosti v vzbujalnem navitju, mora biti njegov upor čim nižji; zato je serijsko navitje v enosmernem motorju običajno navito z uporabo debele žice z relativno majhnim številom ovojev.
4. Sestavljeni-vzbujeni enosmerni motor: Magnetni pretok v tem motorju ustvarjajo vzbujevalni tokovi, ki tečejo skozi dve različni navitji.
